Kako so zveneli neandertalci? Znanstveniki so poustvarili njihove glasove

Kdaj in kako se je pri ljudeh razvilo sporazumevanje, ki je privedlo do današnje uporabe jezika, je stvar akademskih razprav.

Osnovo zanj pa vsekakor predstavlja govor.

Kako sodobni človek proizvaja glasove, tvori besede in se na splošno sporazumeva z ostalimi je precej dobro preučeno.

Tako dobro vemo, da na govor v največji meri vplivajo možgani, jezik v ustih in grlo z glasilkami. Pomembna pa sta tudi pljučna kapaciteta in velikost ustne votline.

Vsi ti "podporni stebri" govora pa so se pri človeški vrsti razvijali postopoma, spreminjala se predvsem njihova njihova struktura, lega in velikost.

Pri raziskovanju zgodovine razvoja človeškega govora in jezika je največja težava v tem, da imajo na govor največji vpliv na govor mehka tkiva – kot so možgani, jezik in grlo.

Ta tkiva se ne ohranijo kot na primer kosti, vendar lahko znanstveniki še vedno opazijo "odtise", ki so jih na okostju pustili že zdavnaj izginuli deli telesa.

Ti odtisi lahko na primer razkrijejo obliko in velikost grla oziroma glasilk, položaj pljuč ali pa to, kako je bil jezik oblikovan in kako se je lahko premikal.

Odtisi v lobanjah starodavnih ljudi lahko celo nakažejo velikost in pomen določenih delov možganov, za katere vemo ali domnevamo, da so povezani z zmožnostjo in razumevanjem govora.

In prav na podlagi fosilnih ostankov izumrlih vrst človekovih prednikov so raziskovalci ustvarili simulacije, s katerimi poskušajo razkriti, kako so zveneli njihovi glasovi, piše britanski Mail Online.

Avstralopiteki so verjetno zveneli kot šimpanzi

Avstralopiteki (Australopithecus afarensis) so živeli pred približno približno 3,2 milijona let, precej pred nastankom kompleksnega jezika, kot ga poznamo danes.

Ti zgodnji hominidi so se verjetno sporazumevali nekako tako, kot se danes sporazumevajo šimpanzi.

Namesto stavkov s strukturo in slovnico je njihova komunikacija bila verjetno mešanica glasov, krikov in kretenj.

Poleg tega zaradi oblike govornega aparata niso bili zmožni ustvariti toliko glasov, kot jih lahko sodobni človek.

Prvo orodje bi lahko bilo tudi znak prve uporabe jezika

Prva vrsta človekovih prednikov, ki bi lahko razvila neko obliko jezika, pa je po mnenju bila vrsta Homo erectus (pokončni človek), ki se je pojavila pred približno 1,6 milijona let.

Pripadniki te vrste so bili prvi izmed naših starodavnih prednikov, ki so stali pokončno in začeli uporabljati namensko izdelano orodje.

Prav namensko izdelovanje orodja bi lahko bilo znak za to, da so morda razvili jezik. "Da bi kaj takega (orodje) lahko naredili, moramo biti sposobni podobo v naših mislih prenesti v predmet," pravi dr. Cole.

"To pa je ključni pokazatelj abstraktnega mišljenja, ki je nujno za jezik in slovnično strukturiran govor."

Da so bili morda resnično sposobni strukturiranega govora, pričajo ostanki enega od pripadnikov vrste Homo erectus, okoli 12-let starega dečka, ki so jih poimenovali "deček iz Turkane".

V njegovi lobanji so odkrili odtis, ki ga je pustilo možgansko področje, imenovano Brocajevo območje, ki je povezano z jezikom in izdelavo orodja.

Jezik dečka iz Turkane verjetno ni bil zapleten – morda je uporabljal le preproste besede za označevanje predmetov ali dogodkov v svetu okoli sebe.

Vendar je bilo to morda dovolj, da so Homo erectusi lahko lovili, načrtovali, raziskovali in sčasoma postali prva človeška vrsta, ki je zapustila Afriko.

Prav iz teh "kolonizatorjev iz Afrike" so se kasneje, tako sklepajo paleontologi, v Evraziji razvili neandertalci in denisovanci, iz tistih, ki so ostali v Afriki, pa sodobni ljudje, ki so Afriko zapustili kasneje.

Nenadertalci so verjetno že uporabljali razvit jezik

Neandertalci, ki so bili v marsičem podobni sodobnemu človeku in so živeli vse do pred okoli 40.000 leti, pa so že lahko tvorili glasove, ki so zveneli podobno kot naši in so zelo verjetno uporabljali govor in jezik.

Zaradi fizioloških razlik med neandertalci in sodobnimi ljudmi pa njihov govor verjetno ni zvenel povsem kot naš.

Profesor Steven Mithen, strokovnjak za zgodnjo prazgodovino z Univerze v Readingu, je za Daily Mail povedal: "Verjetno je bil njihov zvok precej bolj nazalen (nosni) zaradi njihovih velikih nosov, lahko pa so govorili precej glasneje in dlje časa brez vdiha zaradi velikega prsnega koša in kapacitete pljuč."

Raziskave profesorja Mithena prav tako kažejo, da so zaradi večjih pljuč verjetno uporabljali glasnejše in izrazitejše zaporne soglasnike (plozive), kot so "p", "t" in "b".

Arheološki dokazi tudi kažejo, da so se Homo sapiensi (naši neposredni predniki) in neandertalci srečevali in se celo precej pogosto medsebojno križali, kar pojasnjuje, zakaj ima veliko ljudi danes še vedno neandertalske gene.

In prav zaradi tega nekateri strokovnjaki menijo, da so se pripadniki obeh vrst med seboj lahko sporazumevali.

So se naši predniki z neandertalci lahko pogovarjali?

Dr. James Cole, strokovnjak za evolucijo jezika z Univerze v Brightonu, je za Daily Mail povedal: "Zagotovo je obstajala neka skupna raven razumevanja – morali smo se biti sposobni sporazumevati."

Profesor Mithen pravi, da bi se Homo sapiensi in neandertalci lahko pogovarjali "tako kot se danes sporazumevamo z ljudmi, ki govorijo druge jezike – z uporabo gest in obrazne mimike".

Dodaja: "Poleg tega bi hitro prevzeli tudi besede iz jezikov drug drugega."

Možno je, sklepajo strokovnjaki, da so vse tri človeške vrste - Homo sapiensi, neandertalci in celo skrivnostni denisovanci – kot edini inteligentni prebivalci redko poseljenega planeta verjetno svoje sorodnike kljub razlikam prepoznali kot nekoga, s katerim se je vredno pogovarjati.

Dr. Cole pravi: "Jasno je, da (med njimi) obstajajo razlike, vendar mislim, da obstajajo tudi podobnosti. Prav v teh podobnostih so morda našli neko skupno človeško bistvo, namesto da bi se osredotočali na razlike, ki jih danes tako hitro iščemo," dodaja.

Poslušajte, kako so verjetno zveneli

Kako so dejansko zveneli zvoki ali jezik vseh naštetih človekovih izumrlih prednikov in sorodnikov, je za vedno skrito v zgodovini, spodnji posnetek pa predstavlja zvoke, ki so jih naštete vrste bile sposobne tvoriti.

Rekonstrukcije so delo dr. Amélie Vialet, paleoantropologinje iz Narodnega muzeja naravne zgodovine v Parizu, in skupine raziskovalcev, ki sodelujejo z Radio France.

V raziskavo so vključili preučevanje ostankov od najstarejše znane vrste človekovih prednikov, homininske vrste Australopithecus afarensis (avstralopitek), preko prve pokončne vrste, Homo Erectus, do zadnjih znanih človekovih najbližjih sorodnikov Neandertalcev in Denisovancev.